Arhiv‎ > ‎Razstave‎ > ‎

Darja Štefančič, julij 2016

objavljeno: 13. jul. 2016 09:34 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 13. jul. 2016 09:42 ]
Slika: Darja Štefančič, Iniciala, olje na platnu 



O avtorici in razstavi: 



 Darja Štefančič, Jase prividov


Razstava Darje Štefančič odpira retrospektivni pogled, segajoč vse do leta 1991, v čas, ko ji je bila narava motivna izbranka in hkrati optični normativ, ki jo je vodil v slikarske prizore travnikov. Biotop brezštevilnih bilk, med katerimi se razcvetajo živopisane rože, pa slike »Bella donna, »Hrepenenje« s španskim bezgom in rdečimi tulipani, kot tudi »Oktober« že dokazujejo, da bo narava njeno najvidnejše osebno izrazilo, ki ga bo uresničevala s precizno, umirjeno potezo in z izostrenim kolorističnim občutkom, na način, ki priča o predanosti delu, o doslednem, botanično natančnem upodabljanju in o neutrudnem, specifičnem ustvarjalnem karakterju. Ta se v slikarkini naslednji ustvarjalni fazi dopolni, utrdi in izpili do perfekcionizma ter dokončno pokaže svojstvo v preseganju realnih odsevov. Slikarka namreč tradicionalni motiv pokrajine pripelje v nov svet, na novo ustvarjalno jaso in ga razpre kot metaforo, kot podobo duše, zato so njene slike t.i. »paysages de l'âime«. Naravnemu okolju pa postopoma dodaja arhitekturne elemente. Tako na sliki »Odstrti vizir«, skozi goščo drevesnih debel in belih lilij, v daljavi uzremo Ravbarjev stolp z roba Planinskega polja, pozneje pa krajevna umestitev in natančna določitev arhitekture ni več mogoča, saj se avtorica povsem prepušča zapeljevanju domišljije.

»Jase prividov« imajo namreč svoje mesto v sferah imaginarnih pokrajin, v prostorih nadrealističnih, pravljičnih, fantazijskih, misterioznih, (p)osebnih, halucinativnih prizoriščih, v katerih se zrcalijo slikarkina intimna podzavestna stanja in vizije, v katerih domujeta enigmatičnost in simbolna pomenljivost. Vsebine se nenehno gibljejo med materialnim in duhovnim, razumskim in čustvenim, zavestnim in podzavestnim. Zajete so iz toka duha in preplavljene z močjo energijskega valovanja.

To je svet močnih, fascinantnih likovno-vizualnih efektov. Avtorica jih dosega s prefinjenimi, umirjenimi, premišljeno pozicioniranimi in metjejsko veščimi potezami, s filigranskim obdelovanjem vsakega detajla, s stremljenjem po njegovi estetski popolnosti. Dolgotrajno, predano, natančno delo v polju slike vodi v barvno in oblikovno dovršenost elementov svojstvenega krajinsko naravnanega vsebinskega repertoarja.

Mavrični nabor barv, ki se skozi toplo-hladna, komplementarna in kontrastna stanja zlijejo v harmonijo ritmov in vibracij, razkriva izostren koloristični občutek, veselje do barv, predvsem do elementarnih, kot so rdeča, rumena, modra, zelena, pa tudi žlahtne vmesne gradacije. V barvnem razpoloženju ni prostora za temino črne. S tem je v prostoru globoko zakoreninjenega temnega modernizma drugačnost dodatno potrjena. Ustvarjalno hrepenenje vedno znova stremi po vzpostavitvi magičnih svetlob. Svetloba se objektivizira v vsaki barvi, se reflektira v njeni žarilnosti in v moči energijskega naboja. Je živo počelo, ki biva v vsaki molekuli slikovnega organizma. Učinek močnega žarčenja stopnjujejo plastenja, ki vodijo v izčiščevanje, s tem pa v intenziviranje. Slikarkino poznavanje in čutenje karakteristik oljnih barv iz njih izvabi posebno žlahtno učinkovanje – mehkobo, jasnost in eksaktnost.

Premišljeno dramaturgijo slik in ustvarjalni perfekcionizem za intermezzo zamenja sproščena, svobodno tekoča poteza. Ta potuje proti abstraktnim sferam. Predmetna stvarnost se razblini v vsebinsko nedoločljivo pripoved, ki o svetu realnega, o prizorih in dogodkih v naravi, govori le na asociativni in metaforični ravni. V temperamentnih likovno-vizualnih dejanjih, ki zajemajo slikovne odre malega formata, vez z resničnostjo nikoli ni povsem pretrgana, barvna atmosfera naslikanega pa dokazuje, da so izbrane vrednosti uporabljene s pravo mero senzibilnosti. Ker tudi navidezno stihijski, povsem intuitivni hipni prebliski iz slikarkine podzavesti črpajo občutek za ritem in ravnovesje, za barve in njihova medsebojna srečevanja, se spreminjajo v žlahtne, v bogastvo občutkov zavite stike z realnim izkustvom.

Po sproščenih likovnih kreacijah se avtorica ponovno vrača na slikarska platna, k jedru svojega slikarskega delovanja, v svojo posvečeno, minuciozno, prefinjeno ustvarjalno atmosfero, kjer v vsej polnosti utripa njena bit in kjer ustvarjalna koncentracija niti za trenutek ne pojenja. Tako pogled na nastala dela gledalca odpelje stran od tega sveta, pa tudi iz tega časa. Vse na slikah Darje Štefančič je namreč tako drugačno, prihajajoče iz drugega planeta, iz kozmičnih prostranstev, naslikano na način, ki s sodobnostjo, hlepečo po hitro dosegljivih šokantnih efektih, nima nobene povezave; le format strogega kvadrata, ki dosega že polnoletnost, priča o simbolni prizemljitvi. Vse ostalo je odmik, zavetje, dvig, oaza, skrita jasa, svet izjemne urejenosti, pogled, ki se odpira proti Orientu, vzhodni mistiki, filozofiji, poeziji, tradiciji živopisane likovnosti in vzorcev estetske popolnosti, pa tudi v obdobje srednjega veka, v čas, ki je vznemirljiv za pobeg, za odhod v svojsko orbito evropske civilizacije. Predvsem pa vse postane pot v globine slikarkinega srca, v tok njenih najčistejših misli.

Uravnotežene kompozicije, pogosto osrediščene in prepričljivo iluzivno poglobljene, so pravi magnetizem za gledalca, da stopi na večplastne, mehko stkane slikarske preproge vrtov z bujnim rastjem, da odide po vijugastih poteh ali se prepusti izzivom strogih labirintov, se sprehaja med kopastimi griči in jezerci, vodnjaki, zidovi, stolpi in kristaliničnimi formami, skratka med avtorsko arhetipsko izoblikovanimi liki s presežnim bistvom. In se nato prepusti idiličnemu, božanskemu, irealnemu, naravnost zamaknjenemu stanju, ki ga oblikuje harmoničen dialog (ob)likovnih nasprotij med mehkimi, organskimi formami, ki gravitirajo v krogu, kot obliki popolnosti, in oglatimi, ostrorobnimi, razumskimi oblikami in konstrukti, ki niso primarni del naravnega okolja. Ta tako urejen svet v vsakem skrbno izbranem in naslikanem detajlu poseduje simbolni pomen in v sebi skriva pomenljivo bistvo. Simbolizem, v preteklih obdobjih še posebej cenjena umetnostna smer, v delih Darje Štefančič najde samosvojo verzijo, v občem slovarju simbolov zakodirani pomeni in sporočila pa tudi subjektivni avtorski dodatek. Tovrstnemu konceptu se podrejajo tudi figure živali in ljudi, ki so le izjemoma sestavni del slikovnih prizorov.

Na »Jasi prividov« kot dragulj zablesti najnovejše delo z naslovom »Gladine sanj«, v katerem je vse likovno-formalno dogajanje globoko premišljeno, predvideno in osmišljeno. Slikovni prostor je razdeljen na slike v sliki, na tri plane, ki predstavljajo nivoje podzavesti. Med navidezno samostojnimi deli slikovnega odra je (po)polnost dosežena s prehajanjem in variabilnim ponavljanjem pripovedno-izpovednih elementov. To je slika, ki je zaradi svoje notranje zasnove, idejne izvirnosti in slikarske zglajenosti rémek delo, najpopolnejši biser med biseri. Delo, ki je rezultat ustvarjalne alkimije, s katero je avtorica slikarska izrazila podredila izostreni umetniški sublimaciji in jih spojila v čisto zlato, v eliksir življenja, tako likovnega kot vsebinskega.

V široko odprtem krajinskem prostoru je Darja Štefančič zamenjala začeti pleneristični značaj svojih slik za imaginarni repertoar, s katerim je prestopila v sfere magičnega realizma in v njem našla svoje najvidnejše mesto. Slikarsko potovanje v stanju posebne ustvarjalne koncentracije pa jo je pripeljalo do točke, ko njena dela ne premorejo le učinka likovno-estetske popolnosti, temveč se spreminjajo v likovne apoteoze.

napisala: Anamarija Stibilj Šajn


Za ogled galerije KLIK na fotografijo spodaj (levo za nazaj, desno za naprej):




Kontakt: darja.stefancic@gmail.com
FB: KLIK